Možnosti mediacije v Republiki Srbiji v primerih nasilja v družini

Nataša Mrvić Petrović, Milan Počuča

Namen prispevka:

Članek analizira teoretične, zakonodajne in praktične prednosti in omejitve mediacije kot alternativnega načina reševanja konflikta med storilcem in žrtvijo nasilja v družini v Srbiji. Izhajajoč iz predpostavke, da je mediacija v lažjih primerih nasilja v družini primernejša oblika socialne reakcije kot uvedba kazenskega postopka, avtorji analizirajo zakonodajo Republike Srbije in poudarjajo, da nezdružljivost zakonodaje onemogoča uporabo mediacije v praksi.

Metode:

Na podlagi sprejemljivosti koncepta restorativne pravičnosti to znanstveno delo analizira prednosti in omejitve mediacije kot alternativni način reševanja konflikta med storilcem in žrtvijo v primerih nasilja v družini. Avtorji uporabljajo primerjalno metodo, pravno dogmatično metodo, študijo primera (primeri sodne prakse v Srbiji) in statistične podatke za preverjanje hipoteze, ali lahko mediacija predstavlja konstruktivni način reševanja manj nasilnih konfliktov med družinskimi člani in zakaj ni dovolj uporabljena v praksi.

Ugotovitve:

Sodobna kazenska politična usmeritev “ničelne” tolerance nasilja v družini, ki je bila sprejeta v pravni praksi v Srbiji, “onemogoča” uporabo mediacije, ki je po mnenju javnosti videti kot nezadosten odziv na to kaznivo dejanje. Rezultati analize kažejo, da se je srbski zakonodajalec odločil za kaznovalni odziv in prepoved približevanja kot najpomembnejša mehanizma za preprečevanje nasilja v družini.

Omejitve/uporabnost raziskave

Ti podatki omogočajo vpogled v obrobni segment formalnega odziva na nasilje v družini v Srbiji.

Izvirnost/pomembnost prispevka:

Nekatere študije v Srbiji primerjajo tuje izkušnje in domače socialne možnosti za uspeh mediacije v primerih nasilja v družini.

UDK: 347.965.42:343.615(497.11)

Ključne besede: alternativna kazenska sankcija, mediacija, nasilje v družini, Srbija