Kritičen razmislek o Reidovi zasliševalski tehniki
Namen prispevka:
Avtor želi opozoriti na vzpostavitev kritične distance do zasliševalskih tehnik, ki prihajajo predvsem iz ZDA. Ker je forenzična psihologija v Sloveniji slabo razvita, se tuje znanje s tega področja pogosto prenaša v naše okolje prenagljeno in brez poglobljenih strokovnih analiz, uporabniki tako prenesenega znanja pa so pogosto zavedeni.
Ugotovitve:
Zaradi razlik v zakonodaji Slovenije in ZDA se prisilne zasliševalske tehnike, kot je na primer Reidova, pri nas ne uporabljajo. Kljub temu pa lahko opazimo, da kar nekaj znanja kriminalistov izhaja iz zasliševalskih priročnikov, za katere velja, da so predvsem zbirke subjektivnih izkušenj avtorjev. Ti svoje priročnike agresivno tržijo in jih zavajajoče predstavljajo kot znanstveno utemeljene tehnike. Resnica je drugačna: priročniki temeljijo na nepreverjenih domnevah in na dvomljivih raziskovalnih ugotovitvah, obenem pa avtorji izkazujejo očitno nepoznavanje osnovnih psiholoških in metodoloških znanj.
Praktična uporabnost:
V prispevku so predstavljene glavne kritike tipičnega predstavnika prisilnih zasliševalskih tehnik – Reidove tehnike. Raziskave zadnjih desetletij kažejo, da je uporaba takšnih tehnik neupravičena, saj znanost njihovih ugotovitev ne potrjuje, ali pa jim celo nasprotuje. Pri preiskovalcih, ki so pod vplivom priročnikov, se pojavljata napihovanje samozavesti in neučinkovitost prepoznavanja zavajanja, hkrati pa se poveča tveganje za pojav izsiljenega priznanja. Zaradi naštetega bi bilo dobro, da se v praksi preneha z uporabo priročnikov.
Izvirnost/pomembnost prispevka:
Današnja znanstvena dognanja in sodobni standardi varovanja človekovih pravic zavračajo uporabo Reidove tehnike, zato bi bilo treba tudi v slovenski preiskovalni praksi čim prej prevzeti in prilagoditi sodobne modele preiskovalnega intervjuvanja.
UDK: 159.9:340.6
Ključne besede: zasliševanje, Reidova tehnika, kritična analiza, psevdoznanost