Nasilje v družini za delavce na področju socialnega varstva

Nasilje v družini je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje ali zalezovanje žrtve ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja, in telesno kaznovanje otrok.

Gre za zlorabo moči. Pri tem ena oseba dominira ali nadzira drugo, jo ustrahuje ali zastrašuje ali oboje. Pri nasilju v družini gre pogosto za vzorec nasilja, ki se stopnjuje.

Pri tem ne gre nujno za fizično nasilje. Nasilje v družini lahko vključuje naslednje oblike nasilja:

• spolno zlorabo
• čustveno ali psihološko nasilje
• verbalno nasilje
• grožnje z nasiljem
• nadzor nad žrtvinim vsakdanjim vedenjem ali spreminjanje njenega vedenja
• zanemarjanje (zlasti pri zlorabi otrok ali starejših)
• duhovno zlorabo
• to vključuje siljenje v sodelovanje pri verskih aktivnostih, preprečevanje izvajanja lastnih verskih ali kulturnih običajev ter zlorabo duhovnih ali verskih prepričanj in praks z namenom opravičevanja zlorab in nasilja
• zalezovanje in ustrahovanje, tudi z uporabo tehnologije
• socialno in geografsko izolacijo
• finančno nasilje
• kruto ravnanje s hišnimi ljubljenčki
• poškodovanje lastnine

Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe.

Psihično nasilje so ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije.

Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, v katera žrtev ne privoli, je vanje prisiljena ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena, grožnje z uporabo spolnega nasilja, ter javna objava spolnih vsebin o žrtvi.

Verbalno nasilje je del psihičnega nasilja in vključuje vse, kar je storilec izrekel žrtvi ali o njej z namenom, da bi ji škodoval.

Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje žrtve pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerim žrtev samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov, neupravičeno neizpolnjevanje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti do družinskega člana ali neupravičeno prelaganje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti na družinskega člana.

Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar povzročitelj nasilja opušča dolžno skrb za žrtev, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin.

Zalezovanje je naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev giba ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve.

Razumevanje ozadja nasilja v družini

Strokovni delavci na področju socialnega varstva morajo biti dobro seznanjeni s socialnim in ekonomskim ozadjem okolij, iz katerih izhajajo žrtve (socialno mapiranje) in morajo znati prepoznati območja, kjer razširjenost nasilja v družini izstopa iz povprečja celotnega kraja ali regije. Nasilje v družini ni nujno najbolj razširjeno na socialno najbolj ogroženih območjih.

Osnovni predpogoji za izdelavo napovedovalnih modelov nasilja v družini so: pripravljenost za multidisciplinarno timsko delo; priložnosti za obdelavo velikih zbirk podatkov; nove metodologije zbiranja podatkov (tako kvalitativne kot kvantitativne); sposobnost izmenjave informacij in pripravljenost razvijati preventivne pristope ozaveščanja na ciljnih področjih.

Če posumite, da so v ozadju psihosocialne težave, lahko stranko posredno ali neposredno vprašate o nasilju v družini. V primeru suma, da je vaša stranka žrtev nasilja v družini, jo prosite, če se lahko z njo pogovorite sami, ločeno od partnerja ali drugih družinskih članov.

Če imate na začetku zgolj sum, da gre za nasilje v družini, lahko stranki začnete postavljati splošna vprašanja o tem, ali na njeno zdravje in počutje morda vplivajo njeni medosebni odnosi. Stranki prisluhnite brez obsojanja in ji dajte vedeti, da vam ni vseeno.

Primer:

• "Kako je pri vas doma?"
• "Kako se razumeta partnerjem (ali z drugimi družinskimi člani)?"
• "Se dogaja kaj drugega, kar bi lahko vplivalo na vaše zdravje?"

Pomembno se je zavedati, da so nekatere žrtve zlorab bolj pripravljene odgovarjati na vprašanja o nasilju v družini ter nakazati ali razkriti, da se jim nasilje dogaja, če se nahajajo v varnem okolju. Če ocenite, da je to primerno, lahko postavite neposredna vprašanja o kakršnem koli nasilju.

Primeri vprašanj:

• "Se kdaj bojite svojega partnerja (ali drugih družinskih članov)?"
• "Vas skrbi za vašo varnost ali varnost vaših otrok?"
• "Se zaradi načina, kako se vaš partner (ali drug družinski član) obnaša do vas, počutite nesrečni ali depresivni?"
• "Vas je partner (ali drug družinski član) kdaj verbalno ustrahoval ali prizadel?"
• "Vam je partner (ali drug družinski član) kdaj fizično grozil ali vas poškodoval?"
• "Vas je vaš partner (ali drug družinski član) prisilil v spolni odnos, ko si tega niste želeli?"
• "Nasilje v družini je zelo pogosto. Nihče ne bi smel živeti v strahu pred svojim partnerjem, zato številnim strankam postavljam vprašanja o nasilju."

Če opazite specifične klinične znake in utemeljeno sumite, da so posledica nasilja, lahko stranki postavite konkretna vprašanja o teh znakih (npr. o podplutbah). Primeri vprašanj:

• "Videti ste zelo zaskrbljeni in živčni. Je doma vse v redu?"
• "Ko opazim takšne poškodbe, pomislim na to, da vas je morda kdo udaril."
• "Vam pride na misel še kaj, o čemer se nismo pogovorili in kar bi lahko prispevalo k temu stanju?"

Način, kako se odzovete na razkritje nasilja in vaš odnos do stranke ob takšnem razkritju sta ključnega pomena. Ko vam žrtev razkrije nasilje, ji zares prisluhnite in ji dajte vedeti, da ji verjamete. Ocenite, ali žrtvi ali njenim otrokom preti nevarnost. Ponudite ji podporo pri izhodu iz nevarne situacije.

• verjemite stranki in ne izražajte dvomov v njene besede
• stranki ne podajajte konkretnih nasvetov ter ji ne ukazujte, kaj naj stori
• ne sprejemajte odločitev namesto stranke, temveč v dogovoru z njo
• ne poskušajte biti posrednik med stranko in povzročiteljem nasilja ali rešiti situacijo na kakršen koli drug način
• žrtev spodbudite k temu, da razmisli o drugačni realnosti, ki presega njene trenutne okoliščine

Kako prisluhniti žrtvi:

Občutek, da ji je nekdo zares prisluhnil, je lahko izrednega pomena pri opolnomočenju žrtve nasilja. Pri poslušanju žrtve je ključnega pomena, da je ne obsojate.

Žrtvi dajte vedeti, da ji verjamete

"Predstavljam si, da vas je bilo zelo strah."

Podprite žrtvino odločitev, da razkrije nasilje

"Razumem, da vam je bilo zelo težko spregovoriti o tem."

Poudarite to, da je nasilje vedno nesprejemljivo

"Nasilje je nesprejemljivo. Ne zaslužite si takšnega ravnanja."

Žrtvi dajte jasno vedeti, da za nasilje nikoli ni kriva žrtev

Nikoli ne namigujte na to, da je za nasilje odgovoren pacient sam ali da bi se lahko s spremembo lastnega vedenja izognil nasilju.

Žrtvi ne postavljajte vprašanj, ki bi ji lahko povzročila dodaten stres in občutek nemoči

• "Zakaj ne odidete?"
• "Kaj bi lahko storili, da bi se izognili tej situaciji?"
• "Zakaj vas je udaril/udarila?"

Centrom za socialno delo so z vrsto zakonov podeljena javna pooblastila iz državne pristojnosti – izvajajo vrsto del in nalog, pri čemer so v ospredju socialnovarstvene storitve; določene aktivnosti, s katerimi se odloča o pravicah in obveznostih ter pravnih koristih v upravnih zadevah, pa so vodene po upravnem postopku. V okviru nalog, katere opravlja Center za socialno delo, pa je tudi delovanje interventne službe, katera deluje izven poslovnega časa Centra, med prazniki in vikendi.

Interventna služba izvaja naloge posredovanja v vseh nujnih in neodložljivih primerih na podlagi obvestila policije, kadar gre za:

• mladoletnega otroka, ki je ogrožen, ostane brez staršev ipd.,
• žrtev nasilja v družini,
• izrek ukrepa prepovedi približevanja,
• mladoletnega tujca brez spremstva (sodelovanje pri zaslišanju mlad.),
• osebo, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost ali podaljšana roditeljska pravica in ostane brez varstva in oskrbe,
• starejšo osebo, ki je brez svojcev in se zaradi starostnih razmer znajde v hudi stiski.

Takim osebam se v okviru interventne službe nudi pogovor v okviru naloge prve socialne pomoči in po potrebi uredi namestitev v varno okolje.

Interventna služba deluje po kraju dogodka in se izvaja izven poslovnega časa Centrov za socialno delo, kar pomeni:

• vsak ponedeljek, torek in četrtek od 15.00 ure do 7.00 ure zjutraj prihodnjega dne,
• vsako sredo od 17.00 ure do 7.00 ure dne prihodnjega dne,
• vsak petek od 13.00 ure do ponedeljka do 7.00 ure zjutraj,
• vsa dela proste dni in praznike,
• vsakega 24. in 31.decembra od 13.00 ure do 7.00 ure zjutraj prvega naslednjega delovnega dne.

Interventna služba izvaja zgoraj navedene naloge, torej le v nujnih primerih in posreduje na pobudo policije. Interventno službo po telefonu tako obvešča policija po ne javni telefonski številki za stranke, ki so jo prejele vse policijske postaje in se tudi v nadaljevanju strankam ne daje.

Če druge službe ugotovijo potrebo po vključevanju interventne službe, se obrnejo na policijo, ki pokliče strokovnega delavca IS v stalni pripravljenosti.

Ob zaključku dnevne intervencije strokovni delavec interventne službe za vsako opravljeno storitev pripravi pisno poročilo, ki ga takoj posreduje pristojni enoti CSD, katera je nosilec obravnave konkretne zadeve, v kateri je interventne službe intervenirala. O intervencijah je pisno obveščen tudi koordinator za preprečevanje nasilja v družini, ki vodi in organizira delo interventne službe.